Zakaj najbolje razmišljamo v gibanju?

Težava je v tem, da to najpogosteje poskušamo doseči sede za isto mizo, v istem prostoru in v istem okolju, kjer vsakodnevno rešujemo naloge in izzive.

Tako starodavne izkušnje kot sodobna znanstvena spoznanja kažejo, da ljudje niso ustvarjeni za to, da bi svoje intelektualne in ustvarjalne sposobnosti najuspešneje razvijali sami, sede pred zaslonom ali na dolgotrajnih sestankih. Nasprotno – naši možgani težave pogosto najbolje rešujejo v gibanju. Prav takrat, ko smo telesno aktivni in povezani z drugimi ljudmi, ustvarjalne ideje najlažje privrejo na površje.

To spoznanje ni novo. Povezavo med razmišljanjem in gibanjem najpogosteje povezujemo z Aristotelom in njegovo peripatetično šolo v atenskem Likeju. Že samo ime šole je povezano s hojo in sprehajalnimi potmi, kjer so se zbirali njegovi učenci. Čeprav zgodovinarji nekoliko zadržano gledajo na romantično predstavo, da je Aristotel poučeval predvsem med hojo, je nesporno, da so filozofske razprave pogosto potekale na sprehajališčih in javnih vadbiščih. To jasno kaže, kako zelo se je antično izobraževanje in razmišljanje razlikovalo od današnje podobe pouka ali dela v zaprtih učilnicah in sejnih sobah.

V zadnjih desetletjih se s to temo ukvarjajo tudi psihologi in nevroznanstveniki. Eno najpogosteje citiranih raziskav sta leta 2014 izvedla Marily Oppezzo in Daniel Schwartz z Univerze Stanford. V vrsti poskusov sta primerjala ustvarjalno razmišljanje ljudi med hojo in sedenjem ter ugotovila, da so udeleženci med hojo v povprečju ustvarili bistveno več novih idej.

Seveda hoja sama po sebi ne bo rešila poslovnega problema in vsak sprehod se ne bo končal z genialno idejo. Raziskava pa potrjuje nekaj, kar je verjetno že izkusilo veliko ljudi: včasih je dovolj, da vstanemo, se sprehodimo ali zamenjamo okolje, da na problem pogledamo z drugačne perspektive.

Psihologi takšne situacije pogosto povezujejo s procesom, ki ga imenujejo »inkubacija idej«. Ko se za kratek čas oddaljimo od naloge, naši možgani ne prenehajo delati na njej. Nasprotno – prav takrat pogosto pride do povezovanja informacij in iskanja rešitev, ki nam nekaj minut prej niso bile očitne.

Še bolj zanimivo je, da to načelo ne velja le za individualno razmišljanje.

Zato ni nič nenavadnega, da se najboljši pogovori pogosto zgodijo med sprehodom, kolesarjenjem, pohodništvom ali preprostim skupnim kosilom po aktivnosti. V takšnih okoliščinah ljudje govorijo bolj sproščeno, manj jih obremenjuje hierarhija in lažje delijo ideje, ki jih na formalnem sestanku morda nikoli ne bi izrekli.

Prav zato imajo aktivni poslovni izleti in kakovostno zasnovani teambuildingi vrednost, ki daleč presega samo aktivnost. Nihče ne bo rešil vseh poslovnih izzivov med vožnjo s kajakom ali sprehodom skozi gozd. Obstaja pa možnost, da se bo prav takrat razvil pogovor, ki bo pozneje pripeljal do boljše rešitve

Morda prav zato nekatere najboljše ideje ne nastanejo v sejnih sobah, temveč na poti, ob reki, na kolesu ali med sproščenim sprehodom po kosilu. Prav v trenutkih, ko se ljudje gibajo, se pogovarjajo in za hip prenehajo zavestno iskati rešitev, se pogosto porodijo najbolj ustvarjalne zamisli.

Še posebej takrat, ko imate ob sebi zanesljivega partnerja, ki razume globlji pomen teambuildinga in poskrbi za vsak detajl. Tako se lahko vi popolnoma sprostite, posvetite druženju z ekipo in ustvarjanju novih idej.