Zakaj najbolje razmišljamo v gibanju?

Težava je v tem, da to najpogosteje poskušamo doseči sede za isto mizo, v istem prostoru in v istem okolju, kjer vsakodnevno rešujemo naloge in izzive.

Sodeč po starodavnih izkušnjah in sodobnih znanstvenih spoznanjih ljudje niso (vedno) ustvarjeni za to, da bi svoje intelektualne in ustvarjalne sposobnosti kar najbolje izkoristili sami, sede pred zaslonom ali na predolgem sestanku. Prav nasprotno – naši možgani težave najuspešneje rešujejo, ko smo v gibanju. Ustvarjalne ideje lažje privrejo na površje, kadar smo aktivni in kadar nismo sami.

To spoznanje ni novo. Povezavo med razmišljanjem in gibanjem najpogosteje povezujemo z Aristotelom in njegovo peripatetično šolo v atenskem Likeju. Že samo ime šole je povezano s hojo in sprehajalnimi potmi, kjer so se zbirali njegovi učenci. Čeprav zgodovinarji nekoliko zadržano gledajo na romantično podobo Aristotela, ki naj bi neprestano poučeval med hojo, dejstvo, da so filozofske razprave potekale na sprehajališčih in javnih vadbiščih, jasno kaže, kako daleč je bilo antično izobraževanje oziroma razmišljanje od današnje podobe zaprte učilnice ali sejne sobe.

V zadnjih desetletjih se s to temo ukvarjajo tudi psihologi in nevroznanstveniki. Eno najpogosteje citiranih raziskav sta leta 2014 izvedla Marily Oppezzo in Daniel Schwartz z Univerze Stanford. V vrsti poskusov sta primerjala ustvarjalno razmišljanje ljudi med hojo in sedenjem ter ugotovila, da so udeleženci med hojo v povprečju ustvarili bistveno več novih idej.

Seveda hoja sama po sebi ne bo rešila poslovnega problema in vsak sprehod se ne bo končal z genialno idejo. Raziskava pa potrjuje nekaj, kar je verjetno že izkusilo veliko ljudi: včasih je dovolj, da vstanemo, se sprehodimo ali zamenjamo okolje, da na problem pogledamo z drugačne perspektive.

Psihologi takšne situacije pogosto povezujejo s procesom, ki ga imenujejo »inkubacija idej«. Ko se za kratek čas oddaljimo od naloge, naši možgani ne prenehajo delati na njej. Nasprotno – prav takrat pogosto pride do povezovanja informacij in iskanja rešitev, ki nam nekaj minut prej niso bile očitne.

Še bolj zanimivo je, da to načelo ne velja le za individualno razmišljanje.

Zato ni nič nenavadnega, da se najboljši pogovori pogosto zgodijo med sprehodom, kolesarjenjem, pohodništvom ali preprostim skupnim kosilom po aktivnosti. V takšnih okoliščinah ljudje govorijo bolj sproščeno, manj jih obremenjuje hierarhija in lažje delijo ideje, ki jih na formalnem sestanku morda nikoli ne bi izrekli.

Prav zato imajo aktivni poslovni izleti in kakovostno zasnovani teambuildingi vrednost, ki daleč presega samo aktivnost. Nihče ne bo rešil vseh poslovnih izzivov med vožnjo s kajakom ali sprehodom skozi gozd. Povsem mogoče pa je, da se bo prav takrat odprl pogovor, ki bo pozneje pripeljal do boljše rešitve.

Morda zato nekatere najboljše ideje ne nastanejo v sejnih sobah. Nastanejo na poti, ob reki, na kolesu ali med preprostim sprehodom po kosilu. Tam, kjer se ljudje gibljejo, pogovarjajo in za trenutek pozabijo, da poskušajo rešiti problem.

Še posebej, če imate zanesljivega partnerja, ki razume resnično in globoko vrednost teambuildinga ter poskrbi za vse podrobnosti, da se lahko vi sprostite, družite in – razmišljate.